SPOMINJENI DRUGI BOŽIČNI BOŽIČ: "Za JOSEFA KOBZONA je ESTRADA POMEMBNA DO VISOKEGA STANDALA. V VSAKI NOVI PESMI SE VEDNO NAJDO NEKATERI NEKATERI JOSEFH KOBZON JE VEDNO Zmanjšal kakovost za pevca: ZA LETE, ZAKAJ NEKAJ NEKAJ, NEKAJ NE BOLJŠE, ALI VSE BOLJE IN LEPO… ".Ne na odru Kremeljeve palače, kjer so ga vajeni naši rojaki, ampak na komornem dnu, čeprav je najbolj razkošen, a kljub temu hotel Burj Al Arab. Majstorjeva bližina gostov, prisotnost žene Ninel Mihajlovne in številnih prijateljev v dvorani so triurni koncert spremenili v skoraj družinski večer. Z zaupnimi pogovori, lahkotnim humorjem in seveda pesmimi, ljubljenimi od otroštva, v katerih se, kot v ogledalu, odraža zgodovina same države.
Številni ljudje vedo, da je Joseph Davydovich absolutni prvak po številu nagrad, ki jih ima sto in pol, in to dejstvo je celo navedeno v Guinnessovi knjigi. Toda na naslov Narodni umetnik ZSSR, prejet leta 1987, je bil naslovni mojster še posebej ponosen.
"V zgodovini sovjetske države je bilo na odru samo devet umetnikov ZSSR. Zadnja je bila Alla Borisovna Pugacheva, ki ji je Mihael Sergejevič Gorbačov podelil ta naziv leta 1991. Resnično jih cenim in vztrajam, da me tako predstavljajo," je priznal v intervjuju Jožef Davidovič.
Veliki sovjetski bariton navdušuje s svojo sposobnostjo dela in neomajno voljo, enakomernostjo in preudarnostjo ... Če ga pogledam v oči, želim vprašati praktičen nasvet: kako živeti, da bi ljubil čim več, bil močan prijatelj, se ne ohladil in se ne naveličal ...
"Star sem 77 let in nimam veliko prijateljev. Rodil sem se v Ukrajini in še vedno prijateljem s šolo št. 6 v regiji Donjeck, obiskujem kraje mladih", pravi Joseph Davydovich. "Pogrešam veliko tega, kar je bilo v Sovjetski zvezi. Ne morem pa reči, da se želim vrniti tja, ker sem bil takrat mlad in zdrav." Leta 2003 so v Donjecku odprli dvometrski bronasti spomenik "ljubljenemu" pevcu Jožefu Kobzonu.
Umetnik je bil proti široki gesti rojakov. Toda zdaj prebivalci Donbasa pravijo: "Srečujemo se na Kobzonu!"
"Povečana pozornost ljudi ugaja, dokler to ne preraste v nesmiselno vznemirjenje in vsi pozabijo, da se morate spoštovati. V takih trenutkih nočete biti Kobzon! in o mojem človeškem dostojanstvu! "
Iz knjige Nikolaja Dobryukha "Jožef Kobzon. Kot pred Bogom"
"Takšni ljudje ne umrejo, padajo kot drevesa. Ne upokojijo se, padejo leteti, v galopu, na poti"
Jurij Grigorovič
